Prvič v naravo po šparglje

Danes je prišel dan, ko bom prvič nabirala šparglje. V resnici jih res nisem poznala, saj sem imela v mislih vedno šparglje, ki so bolj debeli in jih dobiš v trgovini. Zato mi je bilo hecno, zakaj sem mogla vzeti s sabo rokavice in zakaj so vsi govorili, da to ni tako enostavno.

V štartu sem si predstavljala, da to zgleda tako, kot da bi šla nabirati gobe, saj sem s seboj vzela ravno takšno košaro, ki jo po navadi vzamem, ko grem nabirat jurčke. Tako smo se povzpeli po pohodni poti, ko mi je sestra pokazala, prvi špargelj, ki ga je našla. Res si ga nisem predstavljala takšnega in sem mislila, da me zafrkava, tako kot me vedno. Ta je bil zelo dolg in tanek ter ni bil tako lepo zelen kot tisti, ki ga dobiš v šopku v trgovini. Tako mi je razložila, da morem iskati in gledati kje so šparžine, saj to pomeni, da so tukaj nekje blizu divji šparglji ob poti. Sprva so se mi zdele te šparžine zelo podobne mlademu brinu. Tako da sem morala kar bolje pogledati. Pokazala mi je tudi, kako vidim, ali je bil ta špargelj že obran, saj tako v veliki večini primerov veš, da lahko greš e grmiček naprej iskat, saj po navadi je tako, da vse poberejo.

Morala sem se navadit, da so tej šparglji različnih oblik in barv ter velikosti. Ko sem našla eno šparžino, sem res kar nekaj časa gledala okoli nje, nakar sem naenkrat pogledala višje, in videla da je bit ta špargelj res že zelo velik in dolg. Res upam da me kdo ni videl, saj je bilo verjetno kar hecno videt, kako sem iskala male šparglje, ta pa je lih tako, da me ni zadel v glavo, kolikor je bil velik. Tako je minil lep sončen dan in uspelo mi je nabrati nekaj špargljev za fretajo, ki pa mi je bila najljubša, ko mi jo naredi sestra.